Talno gretje se je prvič pojavilo v Aziji, kjer so arheološke najdbe v Koreji pokazale, da je bilo uporabljano že 5000 let pred našim štetjem.
Rimljani so pred približno 2500 leti razvili svojo različico talnega gretja, ki je delovalo na principu toplega zraka, ki je krožil pod dvignjenimi tlemi.
Za pravilno delovanje talnega gretja je ključna dobra energetska bilanca objekta. Voda v sistemu je običajno segreta na okoli 30 °C, kar je približno pol manj kot pri radiatorskem ogrevanju.
Zaradi tega so talno gretje in drugi nizkotemperaturni sistemi neprimerni za prostore z veliko toplotnimi izgubami zaradi slabe izolacije. Slaba toplotna izolacija lahko zmanjša udobje in poveča porabo energije, v skrajnem primeru pa prostor ostane hladen.
Talno gretje deluje na nizkotemperaturnem principu, kar omogoča boljši izkoristek energije in širšo uporabo obnovljivih virov, kot so toplotne črpalke in sončni kolektorji.
Sistem je primeren za klasične in dobro izolirane gradnje, saj toplota prehaja skozi veliko površino tal.