Ali je bila samostojna pot zgolj posledica izgube vaše službe ali ste se z mislijo o lastnem podjetju poigravali že prej?
Do svojega petdesetega leta življenja s 25-letnim delom v Gorenju na področju hladilne tehnike in obnovljivih virov energije, niti v sanjah nisem pomislil, da bi šel na svoje, kot se je takrat pogosto istovetilo s privatništvom. Za odločitev o svojem podjetju me je v veliki meri prepričala žena Cvetka. Rekla je takole ‘Pojdi raje na svoje, ker imaš dovolj znanja in izkušenj. Začel boš lahko v tastovi »šlosarski« delavnici v delu gospodarskega poslopja. Na »štengah« bližnjega kozolca in češpljevega drevja pa boš lahko s sprejem barval sestavne dele novih mašin. Skladišče bo v sto let stari leseni hiši, pisarno pa boš imel kar v najini hiši blizu mene. Vodila bom knjige, pripravljala malice in čistila.’
Kakšni so bili začetki?
Samo slabi dve leti smo potrebovali, da je (takrat še) Termo-tehnika postala prepoznavna po toplotnih črpalkah za sanitarno vodo in kletnih hladilnih napravah. Povpraševanje po izdelkih se je hitro večalo. K sreči sta ženina starša začela počasi opuščati kmetijsko dejavnost. Hitro smo adaptirali kmetijske prostore in zaposlili dodatne delavce. V začetku novega tisočletja nas je bilo že skoraj ducat. Mi smo se dušili v delu, še posebej, ko smo se začeli pojavljati na sejmih v Celju in Gornji Radgoni.
Vsak začetek je težak in verjetno tudi pri vas ni šlo vse po načrtih …
V devetdesetih je bilo težko dobiti na primer kompresor ali plin. Z ženo sva večkrat šla v Avstrijo, tam kupovala potem pa plačevala drago carino. Velika razlika med »začetnim« in današnjim podjetjem se je z razširitvijo manjšala, izdelki so postajali vse boljši, z lepim dizajnom in visoko kakovostjo. Način dela je bil še vedno kampanjski. Pogosto smo delavnik podaljšali in ga opravljali prostovoljno ter samoiniciativno včasih tudi med vikendom, saj smo bili vsi zelo navdušeni nad uspehom in zagnani za delo. Zaradi neprestanih motenj v proizvodnji, kot posledica preširokega programa, tudi nismo uspeli optimizirati proizvodnega procesa, zato se je vodstvo hitro odločilo za opustitev nekaterih bolj obrtniških del in se vse bolj usmerjalo v serijsko proizvodnjo, predvsem toplotnih črpalk.
“Ogrevalne toplotne črpalke so omogočile nesluten nadaljnji razvoj podjetja. Leta 2007 je bil ta razvoj kronan z osvojitvijo naslova Zasavsko-Savinjska Gazela. To je bilo res nekoliko nepričakovano priznanje podjetju z še zelo kratko življenjsko dobo, a hitrim razvojem na vseh področjih. V tem obdobju je bilo komaj dvajset zaposlenih.”
Podjetje ste ustvarili v času negotovosti, političnih sprememb ter odsotnosti oglaševanja in prodaje kot ju poznamo danes. Kako ste skrbeli za prepoznavnost in prodajo v devetdesetih letih?
Toplotne črpalke smo večinoma predstavljali v nekaj večjih trgovskih centrih. Pogosto skupaj s kolegom, ki je predaval o sončnih kolektorjih. Zaradi medsebojno konkurenčnih naprav je prišlo občasno tudi do hude krvi med občinstvom, v smislu kaj je bolje kolektorji ali toplotne črpalke. Prodaja je večinoma potekala ‘od ust do ust’, kasneje pa smo hodili tudi že na sejme.
Tisti časi so bili vsekakor drugačni, podobnih prigod verjetno ni bilo malo?
Tako je. Na primer za prevoze je bilo potrebno izdelati primerno veliko prikolico za osebni avto Renault R19. Proti koncu življenjske dobe, otovorjen s tremi osebami in 500 kilogramov tovora, ni zmogel več premagati klancev po gričevnatem terenu Slovenskih goric. Pogosto sta morala za nekaj 100 metrov izstopiti sodelavca, zgodilo pa se je tudi, da je bilo potrebno izprazniti težji tovor iz prikolice.
Leto 2015 je zaznamovala selitev v večje prostore, streljaj od prve lokacije podjetja. Kako je vse skupaj potekalo?
V letu 2011 smo se že tretjič znašli v prostorski zagati. Zaposlenih je bilo že približno štirideset delavcev. Odločili smo se, da poiščemo novo parcelo v nastajajoči industrijski coni občine Braslovče v kraju Trnava pri avtocestnem izvozu Šentrupert. Takrat pa se je začela posebna zgodba o državno-občinski nenaklonjenosti razvoju podjetništva v Sloveniji. Sam osebno sem se kot prokurist kar tri leta ukvarjal z vsemogočo birokracijo od občine Braslovče do vladnih ministrstev, da bi na že rezerviranem območju dobili možnost novogradnje. Leta 2015 smo uspeli zgraditi modern več kot 5.000 m2 velik poslovno-proizvodnji objekt z možnostjo zaposlitve do recimo 130 delavcev. Za to lokacijo smo se po levje borili predvsem zato, ker je v neposredni bližini stare delavnice in naših domov. Velika dodana vrednost je tudi to, da se nahaja v sredini Savinjske doline (Slovenije), na sečišču avtoceste Ljubljana – Maribor oziroma predvidenemu priključku tretje razvojne osi proti Koroški in Dolenjski.
V novi zgradbi se nahaja velik sodoben laboratorij za razvoj in natančne meritve delovanja naprav tudi v najbolj zahtevnih vremenskih pogojih. Kako ste meritve opravljali prej, ko še ni bilo laboratorija?
Zunaj takratnega glavnega objekta podjetja smo naredili improviziran šotor, da smo lahko lažje lovili klimatske pogoje za merjenje. Montažni laboratorij je imel izolirane stene, opremljen je bil s klimatskimi napravami, s čimer smo si olajšali meritve in kakovost meritev je bila tako že zanesljiva. To je bil velik korak v smeri lažjega dela na razvoju, ki je bil vedno naša vodilna točka.
Kaj se vam sicer zdi največja razlika med začetkom delovanja podjetja in sedaj, ko je podjetje zraslo v vseh pogledih?
Najkrajši in kar pravilen odgovor bi bil skoraj vse. Absolutno gledano je ogromna razlika prav v vsem razen morda v znanju, ki ga je bilo več kot dovolj za takratne potrebe.
“O razliki podjetja izpred tridesetih let in danes lahko prikažem z »železniško primerjavo«. Takrat smo se vozili v odsluženih tovornih vagonih po ovinkastih tirih z lokomotivo na premog. Danes po tridesetih letih pa dirjamo v sodobnih, tudi dvonadstropnih velikih vlakovnih kompozicijah po dokaj ravni dvotirni progi na električni pogon.”
Danes podjetje sodeluje z večimi, predvsem slovenskimi dobavitelji komponent, saj je proizvodnja masovna in ne bi bila smotrna izdelava vseh komponent. Kako ste si določene komponente zagotovili v začetku delovanja?
Ogrodja smo pripravljali sami in upogibali pločevino. Jaz sem na travniku z drevjem na veje obesil pločevinaste konce in cevi, jih najprej umil, potem pa posprejal s spreji v beli, sivi ali kakršnikoli barvi, da me je včasih kar nosilo od vseh tistih hlapov. In tista barva je kar nekako čudežno zdržala (smeh).
Bili ste eden glavnih pobudnikov za dodeljevanje subvencij za nakup toplotnih črpalk, kakršne poznamo še danes in jih dodeljuje Eko sklad …
Pretežno je bilo to pionirsko obdobje razvoja, širjenja, uporabe in subvencioniranja naprav in sistemov v že samostojni Sloveniji. Takrat sem spoznal tudi vrsto slovenskih strokovnjakov iz tega področja. V veliko pomoč sta bila predvsem moja kolega iz Fakultete za strojništvo v Ljubljani žal že preminuli profesor dr. Peter Novak nekoč tudi moj mentor in še vedno aktiven profesor dr. Alojz Poredoš vodilni slovenski strokovnjak s področja hladilne tehnike. Vsa ta prizadevanja so kljub nekaterim nasprotnikom vseeno rodila zadovoljive rezultate. Imamo dober sistem za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije, ki je po mojem prepričanju zelo enakovreden ostalim državam v EU.
Vemo, da sama ideja in produkt nista dovolj za uspeh podjetja. Katere lastnosti so potrebne za vodenje uspešnega podjetja?
Že v osnovi moraš imeti nekaj lastnosti kot so vztrajnost, pridnost, fleksibilnost, pogum, primeren medčloveški odnos in seveda potrebna znanja. Ne smemo pozabiti nekaj začetnega kapitala in tudi vsaj malo sreče je dobrodošlo. Izgleda, da sem tudi jaz imel kanček tega. Podobno lahko sedaj trdim tudi za naslednike, ki me prekašajo v večini prej naštetih lastnosti.
Ko ste ravno omenili naslednike … Iz podjetja ste se umaknili pred približno petimi leti in vaše delo je prevzel sin Bogdan. KRONOTERM je obenem sinonim za družinsko podjetje in vsa ta leta je v delo vpeta tudi širša družina. Kaj bi lahko rekli o sedanjem vodstvu podjetja?
Generalno gledano in tudi po rezultatih sodeč lahko rečem, da imava z ženo dobre naslednike. Sin Bogdan kot direktor in njegova žena Nives zmoreta včasih neverjetne obremenitve. Še posebej, če prištejem skrb za družino s tremi malimi otroki. Cele dneve je s podjetjem okupiran tudi zet dr. Dean Besednjak kot pomočnik direktorja in vodja sektorja storitev za kupce. Pri tem mu ob strani stoji najina hči Nataša, ki je solastnica podjetja in je kot profesorica matematike zaposlena na Srednjem šolskem centru v Celju. Nikakor se ne sme pozabiti na mojo nečakinjo Alenko, ki zaokroža vodilno trojico. Kot računovodkinja dela v firmi že več kot dvajset let. Vsi našteti moji bivši sodelavci bi si v krščanskem svetu zaslužili ime Svete Trojice.
Podjetje letos praznuje 30. obletnico. Kakšne misli vas navdajajo ob tako pomembnem jubileju?
Prehod iz obrtniškega načina delovanja na tako veliko podjetje kot je danes je zahteval vpeljavo številnih procesov ter izgradnjo natančnih strategij in ta pot zagotovo ni lahka, predvsem pa je zahtevala precej časa in spremembe v miselnosti sodelavcev. Delati v tako prijetnem okolju je postalo eno samo veselje, ki pa je kronano z še hitrejšim razvojem firme. Če bomo tako nadaljevali bomo deset let po vselitvi zaposlovali že predvidenih 130 delavcev in proizvedli za 50 milijonov toplotnih črpalk. To pa pomeni, da je pred nami že četrta prostorska stiska.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Ponosen sem na celotno vodstvo podjetja, ker uspešno, korektno, odgovorno in pošteno vodi podjetje. Podjetje je zavezano reviziji in vsako leto se je zaključilo s pozitivnim mnenjem brez pridržkov. Hvala direktorju Bogdanu in njegovem pomočniku Deanu ter celotnem kolektivu za gazelje uspehe v vseh teh letih. Naši dosežki bogatijo Slovenijo, lepi in visoko učinkoviti izdelki pa razveseljujejo kupce in lajšajo dihanje našemu čudovitemu planetu Zemlja. Z ženo Cvetko nama je v velik ponos, da je setev izpred tridesetih let vsem nam omogočila zelo lepo in bogato žetev.
Za več informacij o toplotnih črpalkah KRONOTERM nas lahko kontaktirate TUKAJ.
